Najina zgodba
Že od nekdaj sem si želela psa, a takrat še nisem vedela za to popolno pasmo. Listala sem po pasjih knjigah in brskala po internetu, da bi našla pasmo katera mi ustreza. Seveda sta oče in mama bila proti psu, a to me ni ustavilo. Nekega dne mi je moja prijateljica Alenka poveda za pasmo "avstralski ovčar". Ko sem na internetu videla slike avstralskega ovčarja, sem se takoj zaljubila v to pasmo. Raziskala sem seveda tudi njegov karakter in bil je popoln, tako kot tudi videz. Že od začetka sem vedela, da hočem delovno linijo in nikakor razstavno. Zato sem pri izbiri psarn bila, ter staršev zelo kritična. Hotela sem psa, ki ima močno voljo do dela in je pripravljen za vsako bedarijo. Po izgledu pa naj bi bil popolni delavček (malo/kratko dlako, dolg rep, temna barva in dolge noge). Poskusila sem, da bi moj bodoči mladiček vsaj nekaj od tega imel, saj takrat še nisem vedela, da bo ravno takše kot sem si ga vedno želela.
Začela sem iskati vzreditelje po Evropi. Vedela sem, da more biti nekje blizu, ker se starši "samo" za psa ne bodo peljali na drugo stran Evrope. Prijateljica Polly mi je povedala za psarno v Sloveniji in naj kontaktiram vzrediteljico. Tako sem tudi storila, a izkazalo se je, da se s to vzrediteljico ne razumeva preveč dobro. Zato sem tudi prekinila kontakt. Iskanje sem nadaljevala v Nemčiji, kjer sem tudi našla eno zelo dobro psarno. Vzrediteljico sem kontaktirala in razumele sva se kar vredu. A nekako mi ni bilo naklonjeno, da bi od nje vzela mladička, saj parjenje ni bilo uspešno. Iskala sem sem dalje v Avstriji, kjer sem tudi našla eno vzrediteljico, s katero sva se super razumele. Bila sem že 90%, da bom od nje vzela mladička, a tudi tokrat mi ni bilo naklonjeno, saj se je doma začel prepir za psa. Staršem sem hotela dopovedati, da si zelo želim psa in, da sem našla zelo dobro leglo v bližini. A starše to ni zanimalo. Več tednov sem jokala, se zapirala v sobo, komaj kaj spala, se pogovarjala, hodila med prijatelje in razmišljala o mojem aussie mladičku. Prijateljica Polly mi je celo pomagala pri načrtovanju in prepričevanju mojih staršev. A vzdušje v naši hiši je bilo že tako napeto, da si v njej ni upala niti izgovoriti besedo "pes".
Bila sem že tako obupana, da sem skoraj vzela aussie-ja od staršev katera mi sploh nista bila všeč. A na srečo sem ravno takrat, odkrila paritev med Lucy Lou in Williejem. Takoj sem stopila v kontakt z lastnico od LL (Lucy Lou). Bila je zalo prijazna in takoj sva se ujeli. Pisale sva si skoraj vsak dan preko gmaila in komaj sem čakala, da se bodo mladički skotili. In končno je napočil čas! 26. 4. 2012 so na svet prikukalo 9 najbolj ljubkih aussie kepic. Na žalost, je en blue merle fantek umrl, tako jih je bilo še samo 8. :(
Doma mi je potem tudi končno starše uspelo prepričati za psa in odpeljali smo se pogledali mladičke. Vsi so bili krasni, a en red merle fantek je pritegnil mojo pozornost in to ni bil nihče drug kot JAZZ.
Ko smo prišli domov, sem se mogla odločiti za enega mladička in preko maila sporočiti vzrediteljici. Pričakovala je hiter odgovor, saj sem imela srečo, da sem si lahko izbrala prva mladička. Starša sta bila za red merle punčko "Sunny", ampak jaz sem mislila samo na Jazza. Preden sta mi starša dovolila psa, smo se dogovorili, da bomo vzeli psičko in zdaj, ko sta izvedela, da hočem fantka, smo se začeli ponovno prepirati. A na srečo sta starša pokazala razumevanje in mi dovolila, da kupim Jazza. Nekaj tednov pozneje smo se vrnili po Jazza in od takrat dalje je moje življenje popolno. ♥
Vsekakor se je splačalo iti skozi vse to, ker na koncu sem dobila popolnega aussieja, takšnega kot sem si ga vedno želela. Obstajali so časi, ko sem že skoraj obupala, ko sem mislila, da nikoli ne bom dobila psa. A zdaj razumem, da sem morala iti skozi vse to, da sem prišla do popolnega psa. Kaj bi se zgodilo, če bi v Nemčiji bila paritev uspešna? Kaj, če bi mi starši dovolili, da gremo v Avstrijo po psa? Kaj, če bi zaradi mojega obupanja vzela psa, kateri mi sploh ne bi bil všeč? Milsim, da je bila to vse usoda.
Hvala vsem na Deviantartu, ki so si prebrali moje zgodbe/probleme in mi pomagali. Zahvaljujem se tudi Polly, ki mi je vedno stala ob strani, mi pomagala z nasveti in me spodbujala. Hvala tudi mami in očetu, ki sta se na koncu le 'omehčala' in mi pomagala pri finančnem stanju, da sem si lahko Jazza sploh privoščila/kupila. Najbolj hvaležna pa sem Vesni, za vse kaj je storila. Da mi je dala možnost (da me ni takoj po drugem mailu odslovila), mi pomagala, dajala nasvete (kaj še vedno počne!) in pomagal pri tem, da sem dobila mojega sanjskega psa. HVALA VSEM!!
Začela sem iskati vzreditelje po Evropi. Vedela sem, da more biti nekje blizu, ker se starši "samo" za psa ne bodo peljali na drugo stran Evrope. Prijateljica Polly mi je povedala za psarno v Sloveniji in naj kontaktiram vzrediteljico. Tako sem tudi storila, a izkazalo se je, da se s to vzrediteljico ne razumeva preveč dobro. Zato sem tudi prekinila kontakt. Iskanje sem nadaljevala v Nemčiji, kjer sem tudi našla eno zelo dobro psarno. Vzrediteljico sem kontaktirala in razumele sva se kar vredu. A nekako mi ni bilo naklonjeno, da bi od nje vzela mladička, saj parjenje ni bilo uspešno. Iskala sem sem dalje v Avstriji, kjer sem tudi našla eno vzrediteljico, s katero sva se super razumele. Bila sem že 90%, da bom od nje vzela mladička, a tudi tokrat mi ni bilo naklonjeno, saj se je doma začel prepir za psa. Staršem sem hotela dopovedati, da si zelo želim psa in, da sem našla zelo dobro leglo v bližini. A starše to ni zanimalo. Več tednov sem jokala, se zapirala v sobo, komaj kaj spala, se pogovarjala, hodila med prijatelje in razmišljala o mojem aussie mladičku. Prijateljica Polly mi je celo pomagala pri načrtovanju in prepričevanju mojih staršev. A vzdušje v naši hiši je bilo že tako napeto, da si v njej ni upala niti izgovoriti besedo "pes".
Bila sem že tako obupana, da sem skoraj vzela aussie-ja od staršev katera mi sploh nista bila všeč. A na srečo sem ravno takrat, odkrila paritev med Lucy Lou in Williejem. Takoj sem stopila v kontakt z lastnico od LL (Lucy Lou). Bila je zalo prijazna in takoj sva se ujeli. Pisale sva si skoraj vsak dan preko gmaila in komaj sem čakala, da se bodo mladički skotili. In končno je napočil čas! 26. 4. 2012 so na svet prikukalo 9 najbolj ljubkih aussie kepic. Na žalost, je en blue merle fantek umrl, tako jih je bilo še samo 8. :(
Doma mi je potem tudi končno starše uspelo prepričati za psa in odpeljali smo se pogledali mladičke. Vsi so bili krasni, a en red merle fantek je pritegnil mojo pozornost in to ni bil nihče drug kot JAZZ.
Ko smo prišli domov, sem se mogla odločiti za enega mladička in preko maila sporočiti vzrediteljici. Pričakovala je hiter odgovor, saj sem imela srečo, da sem si lahko izbrala prva mladička. Starša sta bila za red merle punčko "Sunny", ampak jaz sem mislila samo na Jazza. Preden sta mi starša dovolila psa, smo se dogovorili, da bomo vzeli psičko in zdaj, ko sta izvedela, da hočem fantka, smo se začeli ponovno prepirati. A na srečo sta starša pokazala razumevanje in mi dovolila, da kupim Jazza. Nekaj tednov pozneje smo se vrnili po Jazza in od takrat dalje je moje življenje popolno. ♥
Vsekakor se je splačalo iti skozi vse to, ker na koncu sem dobila popolnega aussieja, takšnega kot sem si ga vedno želela. Obstajali so časi, ko sem že skoraj obupala, ko sem mislila, da nikoli ne bom dobila psa. A zdaj razumem, da sem morala iti skozi vse to, da sem prišla do popolnega psa. Kaj bi se zgodilo, če bi v Nemčiji bila paritev uspešna? Kaj, če bi mi starši dovolili, da gremo v Avstrijo po psa? Kaj, če bi zaradi mojega obupanja vzela psa, kateri mi sploh ne bi bil všeč? Milsim, da je bila to vse usoda.
Hvala vsem na Deviantartu, ki so si prebrali moje zgodbe/probleme in mi pomagali. Zahvaljujem se tudi Polly, ki mi je vedno stala ob strani, mi pomagala z nasveti in me spodbujala. Hvala tudi mami in očetu, ki sta se na koncu le 'omehčala' in mi pomagala pri finančnem stanju, da sem si lahko Jazza sploh privoščila/kupila. Najbolj hvaležna pa sem Vesni, za vse kaj je storila. Da mi je dala možnost (da me ni takoj po drugem mailu odslovila), mi pomagala, dajala nasvete (kaj še vedno počne!) in pomagal pri tem, da sem dobila mojega sanjskega psa. HVALA VSEM!!